V svetu športa je poškodba, tako za rekreativnega kot profesionalnega športnika, nekaj strah vzbujajočega, saj se večina zaveda pomena rehabilitacije. Kljub temu si dajmo pogledat, kaj rehabilitacija sploh je, kako poteka in kdo vse sodeluje v procesu.
Rehabilitacija je proces bio-psihosocialnega prilagajanja telesno ali duševno prizadete osebe na ponovno vključevanje v družbeno življenje in delo. Sestavljena je iz dveh delov - zdravljenja in razvijanja vseh fizičnih ter psihičnih sposobnosti.
Zdravljenje je lahko medikamentno (z zdravili) ali opravljeno s kirurškim posegom. Ta del rehabilitacije je običajno najkrajši in se je z njim v večini primerov najlažje mentalno spopasti.
Drugi del je sestavljen iz fizioterapije, delovne terapije, kinezioterapije ipd., s pomočjo katerih razvijamo predvsem fizične sposobnosti. Na psihičnih sposobnostih lahko gradimo v veliki meri sami, nekaj smernic za lažji začetek pa lahko najdete v nadaljevanju članka (ter člankih, ki sledijo😊). Naloga fizioterapevta je z neinvazivnimi terapevtskimi metodami, kot so aktivno in pasivno razgibavanje, hlajenje, segrevanje, masaža, električna stimulacija in druge, zmanjšati bolečino, gibalno oviranost ali poškodbo. Fizioterapija ponavadi traja le nekaj ur, sploh če je predpisana z napotnico, samoplačniki o trajanju odločajo sami. V času, ki je na voljo, se večini ne uspe znebiti bolečine, kaj šele, da bi začeli z vajami, ki posameznika pripravijo na varno vrnitev v življenje pred poškodbo. Veliko ljudi po fizioterapiji zaključi s rehabilitacijo, saj ne poznajo naslednjega koraka. Takrat nastopimo kineziologi, izobraženi športni delavci, ki vas bomo s skrbno izdelanim načrtom, izvedbo ter nadzorom trenažnega procesa popeljali v vsaj takšno formo, kot ste jo imeli pred poškodbo, v nekaterih primerih pa celo v še boljšo 😉 (če si želiš prebrati kaj več o vedi kineziologije, klikni tukaj).
Kot sem zapisala že na začetku objave, je prvi občutek, ki nas ob poškodbi preleti, strah. Strah ali se bom še lahko kdaj ukvarjal/a s športom. Strah ali bom lahko tekmoval/a. Strah, kako dolgo bo trajala rehabilitacija in ali bo potrebna operacija. Vsa ta vprašanja se pojavijo, ker aktiviramo miselni proces, v katerem naši možgani obdelujejo vse podatke in poskušajo čim prej rešiti nastali problem.
Pred kratkim sem poslušala odličen podcast, ki razloži, kako večina ljudi razmišlja, kadar se znajdejo v negativni situaciji. Predavatelj govori o štirih točkah, ki jih v mislih velikokrat preletimo nevede. Predstavlja jih akronim FEAR (v slo.: strah).
F - failure oz. neuspeh: govori o dvomu oz. strahu, da rehabilitacija ne bo uspela. Primer: kaj če …?
E - expectations oz. pričakovanja: govori o pomislekih, kaj bodo rekli drugi, predvsem starši/partner in trenerji.
A - ability oz. sposobnost: govori o dvomu v lastne sposobnosti uspešno zaključiti postopek rehabilitacije.
R - regret oz. obžalovanje: govori o obžalovanju preteklih odločitev/dogodkov ter obtoževanje le-teh za nastanek trenutne situacije.
Tudi če si tega ne želimo priznati, je takšna miselnost pri nas ljudeh zelo pogosta. V postopku rehabilitacije je lahko takšen potek misli za posameznika uničujoč. To velja predvsem iz vidika uspešnosti, saj posameznikova prepričanost, da nekaj ne bo uspelo oz. negativna naravnanost gotovo ne bo prinesla pozitivnega izida. Z nekaj pozitivne miselnosti in izogibanju zgoraj opisanega miselnega procesa (FEAR) je lahko rehabilitacija (kot tudi življenje) zelo preprosta, hitra in seveda uspešna.
Naj zaključim z mislijo, ki jo večina že pozna: »Vse je v glavi!«
Omenjen podcast: On purpose with Jay Shetty : 6 Ways We Overthink & 4 Steps to Break Down Your Procrastination Pattern
Add comment
Comments