Če doživim poraz, ali ga res?

Če sem na tekmovanju poražen, ali to pomeni, da sem res?  Danes se spet vračam na mentaliteto v športu. Pisala bom o zmagah in porazih ter kako se z njimi spopadati, predvsem s porazi.

Če pogledamo našo populacijo, hitro  ugotovimo, da kamorkoli pridemo, nas vsi takoj prepoznajo po naših negativnih lastnostih. Zelo malo ljudi vas bo vprašalo po vaših pozitivnih lastnostih, večina vas bo vprašala o lastnostih, ki bi jih na sebi spremenili. Če pa vas je kdaj kdo vprašal o pozitivnih lastnosti, pa vam je bilo neprijetno govoriti oz. vam v tistem trenutku nobena ni prišla na plano. Zanimivo? Jaz bi rekla, da ja. Mogoče se ne bo vsak strinjal s tem, vendar obstajajo takšni posamezniki, ki se bodo. Podobno velja za pot do zmage (v športu ali ne). Ko naredimo napako, doživimo poraz, je vedno pod drobnogledom pot, torej zakaj je prišlo do tega. Ko pa doživimo zmago oz. smo uspešni pri doseganju ciljev, pa je pot do tega preprosto pozabljena in je pomemben samo dosežek. Ne pozabimo na krivuljo življenja, ki prikazuje vaše zmage in poraze skozi življenje. Nisem še videla primera, pri katerem bi krivulja samo strmo naraščala, vedno so prisotni padci, vendar ljudje kljub temu ne znamo poudariti tistih pozitivnih dosežkov in se oklepamo negativnih kot pijanec plota. Na podlagi predstavljenega bi lahko našo družbo poimenovali ''k šibkostim orientirana družba''. Ali je to dobro? Definitivno ne, sploh za kakšnega mladega športnika, ki si želi profesionalnega nastopanja. Kako si lahko tak posameznik  zgradi samopodobo in pridobi tolikšno mero samozavesti, da stopi na tekmovalni parket, odločen v zmago? Iz tega izhaja problem dojemanja porazov (seveda to ne velja samo za področje športa, lahko apliciramo na katerikoli aspekt našega življenja). Moje mnenje je, da vsak poraz ni poraz. Mogoče se zdi nesmiselno, vendar bom v nadaljevanju razložila. Za mene je poraz ob enem tudi mala zmaga.

Zakaj? Treningi so namenjeni učenju, krepitvi specifičnih sposobnosti in tehnik. Vsako tekmovanje pa je nova priložnost za učenje, je v bistvu nadgradnja treninga. Če imamo na treningu občutek, da smo napredovali in bi na prihajajočem tekmovanju ''morali'' zmagati, ni vedno tako. Vseeno se okolje na tekmovanju in treningu razlikujeta, kar vpliva direktno na nastop ali indirektno na vašo miselnost, ki vas lahko ovira pri izvedbi.

Kako lahko izključim te dejavnike in sem optimalno pripravljen/a na tekmovanje?

Dejavnike, ki direktno vplivajo na nastop lahko izločimo s treningom v različnih okoljih (če je to mogoče) oz. variabilnim planom. S pravilno mentaliteto pa lahko zmagamo, tudi kadar ne – uspeh se začne v glavi in uspeh je posledica našega razmišljanja. Poglejmo, kako.

Vedno je veljalo in velja, da se tekmovanja udeležimo z enim namenom – zmago (subjektivno zastavljena). Vendar mislim, da je tudi poraz pozitivna stvar in se lahko veliko naučimo iz njega, mogoče celo več kot iz zmage. Na začetku je težko verjeti, vendar je popolnoma normalno in tudi pravilno, da si pustimo čutiti negativna čustva. Sčasoma, ko se športnik razvija in postaja vedno bolj napreden in profesionalen, pričakujemo, da se zna s porazom uspešno spopadati. V njegovi glavi se takoj po porazu odvijajo vse napake, ki jih je naredil in jih lahko med treningom popravi ter tako zagotovi, da na naslednjem tekmovanju te napake ne bodo več razlog za poraz. Tako iz tekmovanja v tekmovanje napreduje, fizično in miselno. Jaz bi rekla, da takšna miselnost dolgoročno pomeni zmago.

Mogoče delim nekaj nasvetov za lažje spopadanje s porazom:

• Za začetek lahko uporabite metodo vračanja v trenutek – metoda 54321. Izvedete jo tako, da v mislih naštejete: 5 stvari, ki jih vidite; 4 stvari, ki se jih lahko dotaknete; 3 stvari, ki jih lahko slišite; 2 stvari, ki ju lahko vohate in 1 stvar, ki jo okusite.
• Nadaljujete pa lahko z odgovori na naslednja vprašanja: Kako se počutim? Zakaj čutim tako? Kako se želim počutiti in kaj lahko naredim za to? Kaj se lahko naučim iz doživetega? Kaj lahko naredim za pozitivno spremembo?

Upam, da sem z zapisanim pomagala vsaj enemu izmed vas – bralcev.

Naj zaključim z mislijo: ''Ljudje nismo tisto, kar mislimo, da smo. Smo to, kar mislimo!''